Župnijska cerkev sv. Barbare

Cerkev sestavljajo dvopolni prezbiterij s triosminskim sklepom, ladja z dvema kapelama, zakristija z nadzidanim oratorijem ter mogočni zvonik. Prvoten sedež vikariata naj bi bil pri cerkvi sv. Katarine ob potoku Bela, ki je v virih prvič omenjen leta 1545. Na podlagi stilnih značilnosti ohranjene stavbne plastike v prezbiteriju lahko gradnjo okvirno opredelimo v čas okoli 1420-1425. Nekoliko kasneje je bil prezbiterij okrašen s stenskimi poslikavami, ki so delno vidne na severovzhodni stranici prezbiterija, glede na noše in slogovno govorico bi poslikavo lahko okvirno datirali v 16. stoletje z dopolnitvami v baroku. V 17. in 18. stoletju je cerkev doživela najobsežnejše prezidave, ki so zajele rušitev zakristije na severni in gradnjo nove na južni strani prezbiterija, posodobitev okenskih odprtin v prezbiteriju, prizidavo dveh stranskih kapel, Rožnovenske Matere božje in sv. Jožefa, gradnjo pevskega kora in obokanje ladje v obliki t. i. čeških kap. Cerkev zasledimo v vizitaciji iz leta 1751, ko je bila posvečena, dve desetletji kasneje vizitator omenja njeno gradnjo (1773), kar se gotovo nanaša na njeno obnovo. Kasneje so v cerkvi izvedli le vzdrževalna dela, med najpomembnejše štejemo obnovo fasade, ko so odprli delno zazidani gotski okni v prezbiteriju. V notranjščini prezbiterija pritegne pozornost predvsem obočni sistem z zvezdasto-rombasto shemo reber. Rebra klinastega profila z obojestranskim žlebom so prvotno slonela na pretežno figuralnih konzolah, od katerih so danes ohranjene le še štiri za oltarjem in so oblikovane kot moška in žensko poprsje. Figuralne konzole so delo mojstra, ki je gradil križni hodnik dominikanskega samostana na Ptuju. Sečišča reber so brez sklepnikov. Ohranjena je tudi kamnita niša na južni strani prezbiterija, kjer sta vidna kamnoseška znaka. Ladja je tlakovana z diagonalno položenimi kamnitimi ploščami različnih velikosti, v prezbiteriju so tla za glavnim oltarjem tlakovana z različnim tlakom (marmor, opeka..), vidna je večja plošča iz belega marmorja na kateri je zlizan relief. Del prezbiterija je tlakovan s šahovnico iz plošč črno-belega marmorja, sprednji, razširjen del pa s kvadratnimi ploščami iz belega marmorja. Kvaliteto naj bi predstavljala tudi poslikava cerkve na oboku Jožefove kapele, ki je bila kasneje preslikana. Sicer je kapela v današnjem stanju precej predelana, na tleh je betonski tlak, stavbno pohištvo je novo, kakor tudi povsod drugod v cerkvi. Leta 1819 je cerkev poslikal Johann Lederwasc, ki je tudi avtor najstarejše znane vedute Cirkulan. Te poslikave je leta 1889 obnovil slikar Fantoni, nato pa leta 1909 mariborski slikar Franc Horvat. Od baročne opreme je najkvalitetnejši glavni oltar, ki se po obliki prilagaja nizkemu in širokemu gotskemu prezbiteriju. V oltarni niši je kip sv. Barbare, ki je delo graškega kiparja Jakoba Gschiela iz leta 1857, isti kipar je ustvaril tudi angela adoranta, ki klečita ob tabernaklju. Posebno kvaliteto in notranji nemir izražata figuri sv. Petra in sv. Pavla, ki se v stilnih značilnostih in izražanju čustvenega notranjega nemira ujemata z zgodnjimi deli, pripisanimi mariborskemu kiparju Jožefu Holzingerju. Osrednjo polje obstopata apostola Filip in Juda Tadej. Stranska oltarja, posvečena Rožnovesnki Materi božji in sv. Jožefu sta povprečni kiparski stvaritvi in ju smemo uvrstiti v čas postbaroka s konca 18. in začetka 19. stoletja. Ob osrednji figuri Jožefovega oltarja stojita tipizirana Filip Neri in Janez Nepomuk, kvalitetnejši sta plastiki sv. Sebastijana in sv. Roka nad kornima lokoma. Oltar je bil preslikan, kar krni njegovo izrazno moč in presojo kvalitete. Osrednji prizor Rožnovesnkega oltarja v severni kapeli predstavlja Sedeča Marija z razgibanim detetom v naročju. Ob straneh stojita postarana, kiparsko tipizirana, prva starša, Joahim in Ana. Svetnici na stranskih lokih, sv. Lucija in sv. Neža, se sicer spogledujeta z obrazno sugestivnostjo, a ostajata tipizirani povprečni kiparski stvaritvi. Žal je bil oltar nestrokovno preslikan, zaradi česar tipizirane figure delujejo groteskno. Menza oltarja je bila spremenjena v božji grob, tla kapele pa so prekrita z dekorativnimi betonskimi ploščicami, verjetno iz 19. stoletja, v ta čas datira tudi velika trodelna lesena spovednica z dekorativnimi neoklasicističnimi elementi. Od lesene opreme v cerkvi je poleg baročnih klopi potrebno omeniti še prav tako baročno zakristijsko omaro, ki stoji na opečnih tleh, zakristija je bila v 19. stoletju sicer tlakovana z betonskim tlakovcem in šele takrat verjetno tudi nadzidana z oratorijem, do katerega vodi leseno stopnišče z opečnim tlakovcem tlakovanimi podesti. V nadstropju je v celoti ohranjena dekorativna poslikava, betonski tlak in kvalitetne velike lesene omare z mašnimi plašči, deli oltarjev (puti, angeli adoranti…), prapori itd. Cerkev je bila temeljito prenovljena v začetku 20. stoletja, v času župnika Janeza Vogrina. Sedanje orgle so iz leta 1978 in so delo mojstra A. Jenka iz Ljubljane. Vir: Register nepremične kulturne dediščine (Ministrstvo za kulturo) – GeoHUB.gov.si https://geohub.gov.si/ags/rest/services/MK/MK_RNPD/FeatureServer/3642?where=EID='1-02859'&f=json