Cerkev Imena Marijinega

Proti jugovzhodu orientirana cerkev s samostojnim zvonikom stoji na obrobju naselja, na južnem pobočju pod vrhom Svete Planine. Ob njej je urejeno vaško pokopališče, ki ga zaključuje nizek zid. Cerkev sestavlja prostorna pravokotna ladja in tristrano zaključen prezbiterij ob katerega je na jugozahodni strani prislonjena dvonadstropna zakristija, na severovzhodni pa kvadratna pritlična kapela. Fasada je preprosta in nečlenjena, glavni poudarek vhodne fasade predstavlja bogat neorenesančno oblikovan portal s kipom Matere božje v nastavku. Portal je leta 1903 izdelal Čamernik iz Celja. Lesena vrata so bila obnovljena leta 2014 in imajo vstavljene obnovljene reliefe originalnih vrat. Zgoraj sta reliefa Apokaliptične žene in sv. Joahima, v spodnjih poljih pa rozeti. Južno od prezbiterija stoji prostostoječi zvonik kvadratnega tlorisa, pa vzoru cerkve sv. Neže na Kumu. Zvonik je precej nizek in nekoliko širši. V kletno etažo vodijo segmentno zaključena vrata, v vhodni steni je pokončna pravokotna lina, v vrhnjem nadstropju so na vseh štirih stenah polkrožno zaključene line z zidano balustrado. Etaži zvonika deli širok venec, pod katerim je na južni steni sončna ura z Marijinim monogramom in križem. Strešni venec je bogato profiliran, streha je pločevinasta, z obliko usločene piramide v spodnjem in osmerostrane kape v zgornjem delu. Ostale strehe so prav tako iz pločevine, ladja je krita z dvokapnico, kapela in zakristija pa z nepravo šotorasto streho. Notranjščino cerkve obstopajo pilastri s stopnjevanimi kapiteli, ki prehajajo v profiliran venčni zidec, ki obkroža celotno ladjo in prehaja preko slavoloka vse do prezbiterija. Ladja obsega tri pole, med seboj ločene s polkrožnimi oprogami. Polovico vhodne pole zavzema pevski kor, na dveh kamnitih toskanskih stebrih, ki nosita tri polkrožne arkade. Podkorje je obokano s tremi polami križnogrebenastega oboka z dostopom na kor. Prezbiterij členijo pilastri, ki so v kotih tristranega oltarnega zaključka zalomljeni. Kapelo sv. Antona Padovanskega pokriva prečna banja s stikajočima se sosvodnicama, zakristijo pa vzdolžna banja z nesimetrično zarezanima sosvodnicama. Tlak v ladji je iz originalnih kamnitih plošč, v prezbiteriju pa šamotni tlak iz ploščic s cvetličnim vzorcem iz okoli leta 1900. V notranjščini se je ohranila bogata in kvalitetna oltarna oprema. Vsi štirje oltarji so kamniti in najbrž iz zgodnjega 18. stoletja. Veliki oltar Matere božje je nastal leta 1711, leta 1903 ga je obnovil podobar Franc Vodnik. Na profilirani bazi škatlaste menze stojijo štirje kompozitni polstebri, ki nosijo preklado, med njimi so tri polkrožno zaključena polja, od katerih je srednje večje. Iz predele izstopajo štirje postamenti korintskih stebrov, ki nosijo razgibano profilirano ogredje, ob straneh zaključeno s segmentnima okrajkoma. Med stebri so tri polkrožno zaključene niše s kipi, od katerih je srednja večja in bogatejše okrašena. Atika je manjša ponovitev oltarne glavnine, na njenem ogredju pa stoji še manjši zaključek s trikotnim čelom, vrh katerega stoji križ. V oltarnem tronu je polihromiran baročni kip Marije Kraljice z Detetom oz. Apokaliptične žene, v strenskih nišah pa stojita historična kipa sv. Pavla in sv. Petra iz druge polovice 19. stoletja. Vsi kipi v atiki so iz časa nastanka oltarja, v sredini je sv. Elizabeta, levo sv. Zaharija in desno sv. Janez Krstnik. Med seboj enaka stranska oltarja ob slavoločni steni, oblikovno sledita arhitekturi osrednjega oltarja, vendar sta zreducirana na osrednjo os. V tronu levega oltarja stoji kip sv. Ane z malo Marijo, ki drži knjigo, v zgornji niši je kip sv. Frančiška Asiškega. V tronu desnega oltarja stoji kip sv. Joahima, v niši atike je kip sv. Bernarda (?). Na menzah obeh slavoločnih oltarjev stojita zastekljena lesena relikviarija, ki skupaj tvorita prizor Oznanjenja. Na desnem je upodobljena klečeča Marija ob bralnem pultu, na levem pa Nadangel Gabrijel. Stranski oltar ob severovzhodni steni ladje v skromnejši obliki ponavlja koncept glavnega oltarja, vendar je nekoliko večji in bogatejši od slavoločnih. V tronu stoji kip sv. Antona Padovanskega, v niši atike je kip sv. Valentina. Na južni strani prezbiterija ob slavoloku stoji podolgovata tristrano sklenjena kamnita baročna prižnica. Upodobitve štirih evangelistov in Dobrega pastirja so iz okoli srede 19. stoletja in prekrivajo starejšo plast poslikave. Med baročno opremo je ohranjena tudi lesena baročna spovednica, hrastove klopi (naročene po 1725) in drobna cerkvena oprava. Orgle so iz 19. stoletja. Zaradi umetnostnozgodovinske vrednosti, zgodovinske pričevalnosti in lege v prostoru ima cerkev vrednost spomenika lokalnega pomena. Vir: Register nepremične kulturne dediščine (Ministrstvo za kulturo) – GeoHUB.gov.si https://geohub.gov.si/ags/rest/services/MK/MK_RNPD/FeatureServer/3642?where=EID='1-02376'&f=json