Sv. Lenart

Cerkev, ki je bila nekdaj podružnica blejske župnije sv. Martina, je banjasti obok nad ladjo dobila v 19. stoletju, zvezdasto obokani prezbiterij pa datiramo v čas okrog leta 1440. Zvonik je baročen, iz začetka 18. stoletja, kontrukcija strehe pa je izvedena po analogijah baročnih čebulastih streh in jo je projektiral dr. Peter Fister, konservator v Kranju. Ena najpomembnejših sestavin spomenika so zagotovo stenske poslikave. V slikarski obrti je iz popolne poetičnosti časa okoli leta 1400 v telesno prepričljivost vodila predvsem voluminoznost draperije, poti do obraznega realizma pa so na našem prostoru različno začrtali veliki individualisti, med njimi tudi prav Mojster bohinjskega prezbiterija, pa suško-bodeška skupina, ki jih srečamo tudi v obravnavanem prezbiteriju v sv. Lenartu v Bodeščah, in kasneje Mojster Bolfgang, Janez Ljubljanski ter drugi. Za suško-bodeško-prileško skupino, ki ji Bodešče dajejo tudi ime, in je (v takšni ali drugačni formaciji) poslikala prezbiterij, ne moremo trditi, da je v slikarstvo druge polovice 15. stoletja vnesla posebne novosti. Zelo dolgo se je obdržal vpliv Mojstra bohinjskega prezbiterija, kar daje delu še konservativnejši značaj. Prav tako ne moremo dokazati uporabe grafičnih predlog, ki so jih druge delavnice s koristjo uporabljale, določene novosti, posebej v obravnavi draperije, pa so slikarji prejemali z zahoda; južne Tirolske in Furlanije. Stenske poslikave v bodeški cerkvi datiramo od začetka 15. stoletja, pa vse do prve četrtine 16. stoletja. Na sklepnikih oboka v prezbiteriju so naslikani grbi, ki nam pomagajo pri datiranju poslikav. Med njimi slikarjev (trije srebrni ščitki na rdečem polju), radovljiški cerkveni (prekrižana Petrova ključa), avstrijski (rdeče – srebrno – rdeči) in grb rodbine Kreighov (diagonalno razpolovljen rdeče srebrn). Pojav avstrijskega grba kaže na prevzem celjske dediščine Friderika III. v Radovljici leta 1456, kar nam daje ante quem non za poslikave prezbiterija. Z okrepitvijo mest in splošnim izboljšanjem ekonomskega položaja vasi so se na Gorenjskem na pragu novega veka ustvarile razmere, ki so bile ugodnejše za nastajanje nove likovne produkcije. Stensko slikarstvo je takrat odigralo pomembno vlogo pri izpopolnjevanju celostne podobe cerkvenega prostora, saj je, če to dediščino postavimo ob bok sočasnemu dogajanju v večjih centrih likovne produkcije, velikokrat moralo »nadomestiti« bogatejše oblike arhitekture in arhitekturne plastike. Pomena ni zmanjšal niti razmah rezbarstva in tabelnega slikarstva za potrebe oltarnih nastavkov v pozni gotiki, ki sta v drugih deželah, predvsem severno od nas, s tako imenovanimi krilnimi oltarji zožila naloge stenskega slikarstva na dekorativno dopolnjevanje arhitekture. Pod vplivi mestne cerkvene arhitekture so nastajale na podeželju skozi vse 14. in 15. ter delno še 16. stoletje arhitekture z ladjo, krito z lesenim stropom, ki je bil pogosto poslikan, in rebrasto obokanim prezbiterijem. V vseh teh primerih podeželskih cerkva pomeni prezbiterij visok, obokan in razmeroma svetel, v primerjavi z romansko arhitekturo tudi edini novejši in kontrastni arhitekturni poudarek teh stavb. Pri tem se na primer na Dolenjskem ohranja križnorebrasti obok, na Gorenjskem pa se že uveljavi zvezdasta obočna shema, kot je tudi v cerkvi v Bodeščah pri Bledu. Spomenik je eden najzanimivejših v gorenjskem kotu in zrcali več slikarskih tokov, ki so v času prehoda iz srednjega v novi vek zajeli ta geografski prostor. Vir: Register nepremične kulturne dediščine (Ministrstvo za kulturo) – GeoHUB.gov.si https://geohub.gov.si/ags/rest/services/MK/MK_RNPD/FeatureServer/3642?where=EID='1-00028'&f=json